MARKO A. KOVAČIČ Dve zgodbi
NADJA ZGONIK Laterna magica
BOGDAN LEŠNIK Ambi(val)enti Marka Kovačiča
BOGDAN LEŠNIK Prizori iz vsakdanjega življenja
JURIJ V. KRPAN Izgubljeni horizont
MARKO A. KOVAČIČ Zvezda?
RASTKO MOČNIK Ljubeči pogledi

RASTKO MOČNIK Ljubeči pogledi

V artefaktih, ki se igrajo z ikonografskimi prvinami ancien regime, me je vedno nekaj motilo: četudi je povezava s »post mortem protikomunizmom«, to grozotno ideologijo novih razredov, pretrgana, še vedno ostaja občutek estetske slabe vesti, ki visi nekje v ozadju takih postopkov. Umetniške prakse, ki so »nasprotovale« nekdanjemu gospostvu, take šarade niso uporabljale: morebiti zato ne, ker samozvanim oblastem sploh niso nasprotovale. Ko je »umetnost« s tem, da se je emancipirala od »drugih« ideologij, dosegla »avtonomijo« - potem ko je modernistični obrat dvignil »umetnost« na status ideološkega ozadja »umetniških postopkov« -, so se estetske prakse posvečale boljšim opravkom, kot je smešenje ali »subvertiranje« vizualnega žargona zatiralskih režimov. Soočenje je podpihovala druga stran - in merila je natančno na arogantno »brezbrižnost« estetskih praks, na njihovo zavračanje vzpostavljanja razmerja z ideologijo, ki se je vedla, kot da pokriva vsa obzorja in vse možnosti. Prav to suvereno vztrajanje pri ne-odnosu je bila najbolj uničujoča »kritika«, saj je z malomarnim nespoštljivim zamahom roke totalitaristični projekt zmlela v prah.

Postumna navdušenost nad ikonskimi okraski se mi zdi vse preblizu današnjemu ideološkemu konstruiranju fantomskega »komunizma«, ki s proizvajanjem zgodovinske amnezije trenutno tlakuje pot novemu gospostvu: le stežka gre za kaj več od estetske opombe k zgodovinskemu porazu. Pomembnejše je, da se ta vrsta umetelnosti pri investiranju v estetsko sfero ne uspe soočiti z nujnostjo, ki poganja proizvodnjo »učinka družbenosti« s pomočjo zunajkonsomolovskega nasila. Tako spregleduje eno posebnih značilnosti domnevno »totalitarne« konstrukcije družbenega in opušča možnost vsaj retrospektivne analize, ki bi s poseganjem preko zdajšnjih stereotipov lahko prispevala k boju proti novemu, skoraj »vampirskemu« preživetju »birokratskih« oblik gospostva.

»Realsocialistična post mortem pop umetnost« se sploh ne ukvarja s problemi, ki jih zastavlja estetska pretencioznost ikonografske bagatele, katero si prisvaja; še toliko manj je zmožna podrobno razložiti zlovešči proces, v katerem to, kar so bili nekoč preprosti propagandni artefakti, ob izginjanju njihovega zgodovinskega ozadja počasi dobiva status »estetskih predmetov«. Kar je dober razlog za to, da problematiziramo temelje naše estetske ideologije in da se čuvamo vsakega poskusa v smeri »estetizacije politike«, naj bo še tako ironičen in zagnan - tak videz poskuša dajati današnja »realsocialistična trivialna umetnost«. Še nikdar nismo bili tako blizu razumevanju načinov, na katere je vsak spomenik kulture hkrati spomenik barbarizma: neodgovorno bi bilo zamuditi intelektualno priložnost, ki jo ponuja zgodovinska katastrofa.

Izdelki Marka Kovačiča so drugačni: na preteklost gledajo z ljubeznijo, ne s sovraštvom. Postopek, ki poraja ta vtis, je dvostranski: Kovačičeva »kukala« navajajo gledalca, da zavzame perspektivo bodisi velikana ali palčka. S preobrazbo svojega pogleda postaneta gledalec in gledalka bodisi »večja« ali »manjša« od samih sebe. Ta postopek ne le pripravi gledalce do tega, da »se vidijo, kako gledajo«, kar je presunljiv dosežek sam po sebi, temveč hkrati relativizira njihovo »normalno« stališče, za hip izgubljeno med vsiljenimi glediščnimi točkami. V okviru parenteze »preveliko« in »premajhno« se gledalec/gledalka torej ločita od svojega rutinskega in vsakdanjega položaja: ker vidita to, česar »običajno« ne vidita, lahko sprevidita slepoto svojih običajnih življenj.

Ena od izstopajočih značilnosti Kovačičevih razstav je sla po gledanju, ki redno zajame njegove goste: le redko lahko vidimo, da je užitek pogleda (gre mar za mitično lacanovsko jouissance?) doživet tako strastno in sprejet tako iskreno. To, kar Kovačič v svojih prikazih konec koncev razstavlja, je prav »pogled«, le regard. Ne gre za to, da bi ga lahko zares ujeli zunaj samotne izkušnje lastnega »kukanja«, a vendarle ga opazimo na razvedrenih obrazih občinstva, njegovo sled zalotimo v radostnih gibih množice; čutimo lahko, kako utripa po agremáju osvobojenega pogovora.

Obe premeščeni perspektivi namreč sodita v svet otročjih fantazij: vseobsegajoči razgled velikana in pritajni delni pogled palčka sta dve poti v svet čudes in osuplosti, ki smo se mu vsi predajali in ki smo ga vsi po vrsti izgubili. Svet, ki se ga lahko le nostalgično spominjamo - dokler nam Kovačič ne omogoči, da ga ponovno zgrabimo skupaj z jasnim zavedanjem, da je nepovratno izgubljen. In spet, ne vidimo le iluzije, »vidimo« tudi pogled, ki jo izumlja in ki ga očara njegov lastni izdelek. In če med bagatelo našega otroštva naletimo na rdečo zvezdo drznih upov nekdanjega človeštva, sence naših lastnih idiosinkratičnih travm, oddaljeni boleči spremljevalci našega otroštva - trdna skala naše zdajšnje subjektivnosti - tolažeče zabrišejo zgodovinske odtenke njene tragične zlorabe. In vemo: nikdar se ne bomo sprijaznili s solzami otroka, ki je v nas, saj smo prav zaradi te nezmožnosti ljudje, kakršni pač smo. Nikdar ne bomo pristali na izdajstvo zgodovine - in prav ta odpor nam omogoča, da se soočimo z izdajalstvom, s katerim moramo živeti.

(tekst o projektu Stolovid; iz kataloga ob razstavi Urbanaria - drugi del, OSI-Slovenia (SCCA-Ljubljana), Ljubljana, 1997)