Civilizacija Plastosov iz Katastropolisa
MARKO A. KOVAČIČ Civilizacija Plastosov
BARBARA BORČIĆ Plastosi. Zbirka o civilizaciji, ki je preživela katastrofo
BOGDAN LEŠNIK Marko Kovačič: Katastropolis. Pred nami je preteklost

Civilizacija Plastosov iz Katastropolisa

Leta 2223 so strokovnjaki za raziskavo razdejane Azije odkrili ostanke neke civilizacije. V arheološkem najdišču, preživelem mestu Katastropolis, so naleteli na obstoj živih bitij, ki so jih poimenovali Plastosi. Tipične Plastose prepoznamo po kombinaciji človeških organov z organskimi deli drugih živih bitij in pogosto tudi po kombinaciji organskih in mehanskih delov.

Dr. Jevgenij Skavčenko na predavanju v Ljubljani, kjer je v svojem predavanju podal načelna nestrinjanja okrog odkritja in same zgodovine preživelega mesta - Katastropolis. Po njegovem mnenju imamo pri Plastosih opraviti z razumnimi bitji in ne kot trdi uradna znanost, ki obravnava Plastose kot potomce bitij, ki so se izrodili pri razmnoževanju na kontaminiranih področjih. Trdi, da jih nikakor ne smemo smatrati za duševne razvaline, ki niso uporabne za nič drugega kot za patološke in likantropske raziskave. Nezaslišano! Dr. Skavčenko celo predlaga, da termin kultura, ki načeloma pripada ljudem, raje razširimo ali pa vpeljemo njeno plastosoidno inačico.

Civilizacija Plastosov se nahaja severovzhodno za Uralom, blizu izliva reke Ob v morje. Strokovnjaki so ugotovili, da se je tam ustvarila posebna mikroklima, ki je omilila žarčenje, nastalo po katastrofi leta 2036. Preživeli so se po katastrofi zadrževali v območju rek in jezer. Pomikali so se proti severu, saj se je v severnem delu sibirske ravnine zaradi otoplitve sproščalo veliko vlage, ta pa je ustvarjala potrebno zaščitno plast pred smrtonosnimi žarki in ugodno mikroklimo za preživetje.

Kratka zgodovina naseljevanja

Prvi so v Katastropolis prispeli Skandinavci skupaj s preživelimi iz severnobaltiških držav (za lažje razumevanje so uporabljena stara zgodovinska evropska imena, sicer imajo Plastosi za te kraje svoja, za nas neizgovorljiva), ki so za obstoj varnega centra izvedeli takoj po katastrofi. To je bilo leta 2049. Drugi sta v mesto prišli srednje- in južnoevropska veja, ki sta se leta 2076 združili pod Uralom in nato skupaj nadaljevali pot ob njegovem vzhodnem robu navzgor. To je bilo leta 2069. Južnoevropsko vejo so sestavljali nekdanji Italijani, preživeli prebivalci celega Balkana, Panonske nižine, Turčije, Kavkaza, Ukrajine. Začasni center je bil ob Donavi (blizu Beograda), sicer pa so ves čas potovali proti jugu Urala. Srednjeevropsko vejo so sestavljali preživeli iz Nemčije, Danske, Švice, Poljske, Češke s središčem ob Labi (vzhodno od Prage). Zanje je bilo značilno usmerjanje v mehanizacijo, imeli so veliko pripomočkov za premikanje. Leta 2070 so se zaradi vse večjega onesnaženja odločili priključiti južnoevropski veji in so potovali zelo hitro. So domnevni ustanovitelji kulta hitrosti. Zadnji so v Katastropolis prišli preživeli iz Britanije, Portugalske, Španije in Francije. Njihov center je bil ob reki Seini, bili so zelo raznoliki, s kozmopolitsko kulturo. Jasnega trenda v operacijskih posegih očitno ni bilo, so pa razvili lastno letalstvo. Leta 2110 so baje začele vdirati ameriške raziskovalne skupine (kar z naše strani ni potrjeno), zato so se na referendumu, in ob dovoljenju Mestnega aktiva Katastropolisa, odločili za preselitev. V mesto so prileteli leta 2111. ...

(Plastos, Časopis za genetsko mehaniko, anarhantropozoologijo in novo frenologijo, Forum Ljubljana & Umetnostna galerija Maribor, 2001)