Civilizacija Plastosov iz Katastropolisa
MARKO A. KOVAČIČ Civilizacija Plastosov
BARBARA BORČIĆ Plastosi. Zbirka o civilizaciji, ki je preživela katastrofo
BOGDAN LEŠNIK Marko Kovačič: Katastropolis. Pred nami je preteklost

BARBARA BORČIĆ Plastosi. Zbirka o civilizaciji, ki je preživela katastrofo

Kultura naj bi pripadala ljudem, kar Plastosi najverjetneje niso. Zato
moramo razširiti pojem kulture ali vpeljati njeno plastosoidno inačico.
Milena White, avtorica knjige Homo plastoidus

V zadnjih letih se Marko A. Kovačič posveča konceptualnemu preučevanju in kontekstualni pripovedi o civilizaciji Plastosov - »edinih preživelih bitjih po veliki jedrski katastrofi v 23. stoletju, ki so jih strokovnjaki odkrili v Katastropolisu, mestu za Uralom«.

Institucionalni okvir civilizacije Plastosov tvorijo razstave (objekti, zemljevidi, orodje, ostanki, deli teles, portreti in razni mehanizmi in bivališča), performansi in predavanja Dr. Skavčenka, simpoziji, časopis, fotografije in video dela. Vsaka manifestacija hkrati odraža določeno verzijo preteklosti kot je predstavljena v sedanjosti s pomočjo prihodnosti.

Žanrsko lahko projekte iz tega ciklusa opredelimo kot znanstveno fantastiko, ki na satiričen in ljubeč način gradi civilizacijo naših zanamcev. Formalno gre za kombinirane tehnike in postopke - od konstrukcijskih, aditivnih in animacijskih do uprizarjanja, vlivanja in montaže. Projekti združujejo značilnosti in metode raznovrstnih orodij, izraznih sredstev, medijev in govoric - vse od civilizacijskih tehnik industrijske dobe do komunikacijskih tehnologij informacijske družbe. Pri tem so odločilna umetnikova znanja, veščine in izkušnje tako v polju kiparstva, performansa in videa kakor filma, teatra in muzike. Konkretne postavitve in uprizoritve upoštevajo prostor kot bistven konstitutivni element in figuro (gledalca) kot tistega, ki projekt s svojim gibanjem in odzivanjem šele dopolni. Prizorišče projektov praviloma sestavlja kovinska konstrukcija, ki oblikuje prostorsko mrežo - vozlišče s pastmi za pogled (kipi, mehanizmi, komore, ekrani, najdeni predmeti, kukala, prevarala in magične škatlice) in uho (zvok, šum, glas, ropot, muzika). Tako vsakokratna instalacija s svojo vizualno in zvočno kompleksnostjo postane tudi simbolni prostor komunikacije, v kateri gledalec igra aktivno vlogo dešifranta pomenov, povezovalca in sprožilca dogajanja.
Pomenske ravni te celostne umetniške prakse zbujajo večplastne reference in asociacije, ki seveda niso brez navezav na pretekle izsledke - zlasti (historičnih) avantgard in posameznikov, ki so trmasto vztrajali pri lastnih utopičnih načrtih. Umetnik postavi skupaj staro in novo - nekaj, čemur lahko rečemo preteklost in sedanjost, pa tudi potencialna prihodnost. Če je naša zavest rezultat interakcij med preteklostjo in sedanjostjo, nam Kovačičeve umetnine sporočajo, da je tudi prihodnost nepogrešljivi akter v tem svetu fragmentarne percepcije in okrušenih razmerij. Pretekli spomini nam res lahko zapolnijo luknje, prihodnja pričakovanja pa nam morda lahko napravijo življenje znosnejše.

S ciklusom »Plastosov« se je Marko A. Kovačič prvič predstavil leta 1998 na razstavi Fiziognomika plastosa v Moderni galeriji v Ljubljani. Zasnovana je bila kot foto dokument o obstoju bitij, ki so nastala kot kombinacija človeških, živalskih in mehanskih delov.

Ob tem »projektu v nastajanju« je zapisal: Plastosi, sicer fizični zmagovalci, so tako postali psihološki poraženci. Ujetniki osvojenega prostora, ki ga niso doumeli. In, kot trdi uradna znanost, ga tudi ne smejo. Toliko smo na tej točki dolžni svojim prednikom. Če jih zaradi zoologov že ne moremo pokončati, jih vsaj ignorirajmo.

Z naslednjo razstavo Preživelo mesto (Galerija Kapelica, Ljubljana 1999) je nadaljeval z raziskavami še bolj poglobljeno in je predstavil tudi bivališča Plastosov - komore, ki kot nekakšne konstruktivistične skulpture spominjajo na ostanke industrijske dobe. Ko se komoram približamo in skozi optična kukala opazujemo rekonstrukcije teh bivališč, si zlahka predstavljamo njihovo - zaradi naše vsiljivosti zamrznjeno - vedenje in njihove navade.

V letih 2000-2001 je Marko A. Kovačič s projektom Plastos: Paleontropološki muzej I, II (Galerija Kapelica, Ljubljana in Razstavni salon Rotovž, Maribor) razširil raziskovanje civilizacije Plastosov na vrsto sodelavcev, priznanih strokovnjakov za posamična področja - od plastologije, elektronske nevrologije in globalne strukturologije -, ki so svoja dognanja predstavili na simpoziju in v časopisu Plastos. Potovanje Plastosov na relaciji Ljubljana-Maribor (Plastosi potujejo) pa so pospremili še informacijski plakati v sredstvih javnega prevoza (vlak, avtobus), radijska igra in znanstvena oddaja na televiziji. Tednik Mladina je takrat o tej razstavi zapisal, da je »najboljša arheološka razstava leta, najboljša antropološka razstava leta, najboljša futuristična razstava in najbolj logično urejena postavitev sodobne umetnosti«.

Doslej najbolj kompleksna je bila postavitev Civilizacija Plastosov v Narodnem muzeju v Ljubljani leta 2002. V formi (paleontropološke) muzejske zbirke so bili predstavljeni nastanek in razvoj Plastosov, arheološki ostanki, njihova fiziognomska razčlenitev, rekonstrukcija njihovih bivališč in tehnični pripomočki. Med muzejske eksponate so bili uvrščeni ostanki bioloških in mehanskih delov teh bitij, ki pričajo o njihovem dvojnem izvoru, in tudi primerki orodij in instrumentov za specifične transplantacijske in ksenotransplantacijske posege, ki so Plastosom omogočali ohranjanje njihove identitete. Hkrati pa je umetnik, kakor že prej domala zmerom, Plastose približal ljudem s svojevrstnimi predavanji-performansi, v katerih je v vlogi znanstvenika in poznavalca spregovoril o specifičnih karakteristikah te civilizacije, njeni kulturi, ritualih - zlasti o najpomembnejših obredih čaščenja kulta hitrosti -, pa o njenem boju za obstanek, vezanem na gensko kloniranje; razkril pa je tudi nekaj podrobnosti iz vsakdanjega življenja Plastosov.

Zbirka Plastosov se tako rekoč vsak dan poveča za kakšno pomembno najdbo ali zanimivo podrobnost, za na novo razvozlano skrivnost. Obsežen del zbirke predstavljajo arhivski materiali, ki so jih prispevali raziskovalci - antropologi, etnologi, sociologi, kulturologi, zgodovinarji, geografi ipd. - različnih obdobij zgodovine Plastosov in s tem pomagali vzpostavitvi mlado in dinamično znanost plastologijo. Med pomembno gradivo sodijo, denimo, tudi zgodovinska karta, ki priča o migracijah Plastosov, vozilo za potovanje po prostoru in času in elektronska naprava energotron - pretvornik medplanetarne energije. Vizualni material poleg zelo raznorodnih primerkov Plastosov v tem trenutku obsega še celopostavno figuro in doprsne portrete v nadnaravni velikosti, naseljene kovinske komore, fotografije, diapozitive in video posnetke izbranih primerkov in njihovih življenjskih situacij.

V instalaciji Plastoratorij, ki jo je umetnik postavil v Galeriji Kapelica 2004, je primerke malih bitij uspel prikazati v njihovem dokaj okornem, a funkcionalno natančnem mehaničnem gibanju. Dotlej se namreč v navzočnosti človeka niso premikali, rekli bi lahko, da so pred njim zmerom otrpnili – tudi zato se nam je morda zdelo, da so mrtvi muzejski eksponati. Tedaj pa smo jih prvikrat videli, kako v živo in v nedogled ponavljajo nekakšno koreografirano opravilo.

Na razstavi v ljubljanski galeriji Art.si pa je Marko A. Kovačič predstavil kovinske odlitke, narejene po nekaterih od teh dinamičnih bitij, ki jih je uspel prepričati o svojih dobrih namenih. Pri tem se je zgledoval po odlitkih, ki so jih znanstveniki prav pred kratkim našli nedaleč od Katastropolisa. Tokrat je Plastose prikazal v njihovih na novo odkritih življenjskih okoljih in medsebojnih odnosih. Zato, pravi umetnik, je ta postavitev zanj izjemen znanstveno-komunikacijski dosežek, saj je po dolgih letih trdega dela prodrl v komunikacijski svet Plastosov. Mi pa se lahko skupaj z njim veselimo, da bomo prav kmalu vsi skupaj v pristnejših odnosih z bitji, ki so se nam sprva zdela tako tuja in nenavadna.