Ob otvoritvi razstave Ljubeči pogled (Mestna galerija Ljubljana, 29. maj 2006) je izšel katalog STVAR 2 / THING 2. Kratka zgodovina. Drugi del. 1994-2006. V njem so objavljeni teksti, s katerimi lahko spremljamo umetniško produkcijo Marka A. Kovačiča med letoma 1994 in 2006 skozi izbrane tekste. Razdeljeni so v tri sklope: Muzej, Izgubljene podobe in Civilizacija Plastosov.

Barbara Borčić Uvod

Ob zatvoritvi razstave Marka A. Kovačiča Naprej v preteklost (Galerija Škuc v Ljubljani 1. aprila 1994) je izšel pregledni katalog THING / STVAR, ki je povzel avtorjevo produkcijo trinajstih let (1981-1994). Nekatere tekste, ki so govorili o zadnji razstavi, bom uporabila za tisti pogled nazaj, ki šele omogoči pogled naprej.

Na razstavi Naprej v preteklost so bila na svojevrsten način, skozi produkcijo Marka A. Kovačiča, predstavljena osemdeseta leta v čelni konfrontaciji z devetdesetimi. Razstava je bila prepojena s spominom: osebnim (avtorjeva večletna produkcija ) in kolektivnim (najdeni, sestavljeni, preoblikovani in oblikovani predmeti, znaki, simboli), ki sta se nerazdružljivo zajedala drug v drugega in zbujala večplastne reference in asociacije. Avtor je postavil skupaj staro in novo, nekaj, kar lahko imenujemo preteklost in sedanjost, naj gre za skupno zgodovino in imaginarij iz mladosti avtorjeve generacije ali za osebno mitologijo. Naprej v preteklost je govorila tudi o nenehnem spreminjanju, ki ne pelje nujno v prihodnost.
Barbara Borčić

Razstavljeni predmeti so v Kovačičevem muzeju najpogosteje vidni s pomočjo optičnih aparatov ali za stekli v televizijskih škatlah. Podani niso neposredno, temveč prek medija. S tem vpeljujejo misel o pomenu spektakla kot načinu delovanja naše civilizacije. Govorijo tudi o televiziji, ki postaja način življenja in naše okno v svet. Vendar Kovačičev muzej ni niti analiza niti kritika neke selekcije zbiranja, torej pogleda na svet. Je nekakšna dekonstrukcija, prav podobna Derridajevemu pojmu.
Lilijana Stepančič

Kovačičeve instalacije - tudi najdrobnejše, najintimnejše, tiste, ki so se iz osovražene škatle preselile v kalejdoskop, camero lucido, vrtiljak gedžetov ali spominsko omaro - niso le dekonstrukcija; demontaža; derivacija konkretnega televizorja, marveč tudi konstrukcija; montaža; sinteza abstraktne televizije. In kot take muzej za vse tiste avtobiografije, ki nam jih je elektronsko razdobje spremenilo v gmoto material(istič)nih razsežnosti. Marko Kovačič je kipar, ki se je izognil tradicionalni figuri in umotvorni plastiki, zato da bi zmogel ohraniti vso figuraliko in plastičnost duha. Je naša najbogatejša televizijska hiša.
Miha Zadnikar

Po tej kompleksni razstavi je tudi za Marka A. Kovačiča prišel čas refleksije in razmisleka. Reprezentacija tega je element stola, ki je imel pomebno vlogo že v prejšnjih njegovih projektih. M. Kovačič je namreč v svoje ambiente, »dnevne sobe«, v katerih so bila predmet gledanja umetniška dela, na primer »TV objekti«, že od leta 1989 vključeval razno razne stole. Gledalca je vabil k počitku in ogledu, pa tudi k sodelovanju in razmisleku (Zeusova prerokba, Boxman, Disinfected for Your Protection). Stol je sčasoma postal stalnica v njegovih ambientih: zložljivi (rex) stol, star fotelj, otroški stolček, pručka ali kuhinjski stol, vsi iz obdobja umetnikovega otroštva.

Potem so tu še stoli-skulpture, ki jih je M. Kovačič izdelal sam, denimo na kiparskem simpoziju v Luksemburgu ali za razstavni projekt Urbanaria - drugi del. Prvi (Chair for Two - Stol za dva) je kovinska konstrukcija, ki jo je postavil na razpotje v parku rudarskega mesta Esch-sur-Alzette. To točko v mestu je izbral kot prelomnico, iz katere vodijo razne poti glede na smeri, socialni in simbolni pomen. Drugih pet stolov (Stolovid) je izdelal iz lesa in so bili kot »moteči tujek« infiltrirani v pet nekdanjih furmanskih gostiln, tako da so za nekaj časa nadomestili navadne gostilniške stole. Gostilna je bila nekdaj pomemben kulturno-družabni prostor, zlasti na petih vpadnicah v mesto Ljubljana, ki jih lahko povežemo v peterokrako zvezdo. Tudi tu so se obiskovalci mesta, zlasti trgovci, odpočili, družili in odločali. V vse stole-skulpture je umetnik vključil tudi predmete, ki jih je našel v bližini lokacij. Igra med umetniško in uporabno funkcijo se je zgostila na sredini sedala, kamor je bila vdelana optična naprava - magična skrinjica, ki je v gledanje ponujala tisto, kar je običajnemu pogledu skrito ali ostaja prezrto.Te usedline civilizacij so priče zgodovinskega spomina in hkrati aludirajo na arheološka najdišča.

Te stole-skulpture je umetnik pozneje recikliral v vrsti projektov (Katastropolis 2227, Zatišje pred viharjem) v letih 1995 in 1996. Podobno je recikliral tudi nekatere druge objekte iz umetniškega mesta Katastropolis, ki ga je v naslednjih letih dograjeval in prikazoval ter vanj naselil bitja prihodnje/pretekle civilizacije Plastosov. Z iznajdljivimi prijemi je skombiniral realne prostore in človeške figure z insceniranimi prizorišči in mehaničnimi bitji in civilizaciji s pomočjo sodelavcev iz raznih znanstvenih disciplin (antropologija, arheologija, etnologija, geografija, zgodovina ...) priskrbel celovit kontekst in zgodovino (npr. Časopis Plastos in strokovni simpozij, Galerija Kapelica, Ljubljana 2000). Morda bi lahko tukaj parafrazirali Rastka Močnika, ko piše o izhodiščih Clauda Lévi-Straussa v spremni besedi k slovenski izdaji Rasa in zgodovina, Totemizem danes: (Kovačič) v svojem dokazovanju (prikazovanju) najprej vpelje čas - a to ni - »zgodovinski« čas, temveč ciklični čas idealne družbene reprodukcije. Potem pa tudi ta čas likvidira, tako da ga prevede v prostor (instalacijo).

Ta pot pa ni brez digresij in neprestanega iskanja. Vseskozi je v razmerju z »realnimi« situacijami, ki zbujajo dvom in negotovost. Je konec velikih zgodb in čas iskanja smisla. »Duh časa« se kaže tudi v umetnikovem tveganem izpostavljanju lastnih del uničevanju (sub-avkcija del iz instalacije Evropa (This Art Is Recycled), Galerija Škuc, 1997), pri čemer je Kovačič preizkušal tudi gledalce in njihovo agresivnost. Samega sebe je postavljal v sistemska razmerja in prikazoval distinktivne opozicije. Bolj ko so se kazali znaki in učinki kolektivne pozabe, bolj se je posvečal arhiviranju spomina in realnih situacij (Izgubljeni horizont, Izgubljeni čas¸ Izgubljena podoba, Izgubljeni spomini, Dosje 83:03, In memoriam Metelkovi 93-98. Pozabljena petletka, Flash Back, Izguba želje).

Umetnik mora torej postaviti na ogled vse nakopičeno, preden lahko karkoli zavrže in se poda naprej. In tako lahko gremo spet naprej v preteklost, v Kovačičev muzej, ki nam kaže umetnika kot zbiralca in brkljača (bricoleur), sam akt zbiranja pa je pomemben vidik njegove umetniške prakse in njen konstitutivni del. Pa vendar je zbirateljstvo le en segment umetnikovega delovanja. Temeljne razpoznavne značilnosti projektov Marka A. Kovačiča ostajajo vseskozi kompleksnost, interdisciplinarnost in polimedijskost. Meje med posameznimi praksami in govoricami so postale nepotrebne in so se izgubile. Kovačič uporablja metode, strategijo in postopke vseh mogočih umetniških praks in orodja in govorico raznovrstnih medijev in izraznih sredstev, s čimer vzpostavi aktiven in neposreden stik z gledalcem. To umetniško produkcijo bi lahko označili za sodoben, duhovit bricolage (v nasprotju z ozko usmerjenostjo, strogo specializacijo in obvladovanjem samo enega metjeja), v katerem umetnost ne govori v govorici preteklosti, temveč je kot virus, ki modificira vsa nadaljnja sporočila. V politično, ekonomsko in simbolno nestabilnem svetu si lahko tudi umetnik zada nalogo, da raziskuje zmožnost, moč in nemoč starih in novih sistemov, znakov in pravil in išče nove oblike komunikacije. Pri tem hodi po robu in tvega. Pomembna je povezanost in prepletanje vseh čudežnih čutil in okoliščin. Umetniška praksa Marka A. Kovačiča, ki seveda ni brez navezav na pretekla dognanja - predvsem na historične avantgarde in na posameznike, ki so trmasto vztrajali pri realizaciji svojih utopičnih in preroških načrtov - je morda eden izmed možnih neortodoksnih prijemov v sodobni umetniški praksi.

V nadaljevanju bomo spremljali umetniško produkcijo Marka A. Kovačiča med letoma 1994 in 2006 skozi izbrane tekste. Nekateri so bili že objavljeni, drugi pa so napisani posebej za to priložnost. Razdeljeni so v tri sklope: »Muzej«, »Izgubljene podobe« in »Civilizacija Plastosov«.

gor